Dragi kolegi, leto je naokoli. Vsi vi ste znanstveniki, doktorji znanosti, dobitniki največjih strokovnih priznanj, cvetober slovenske kulture in še več bi rekel, zato ne pričakujte od mene, igralca v odhajanju, da vam bom znal ob slovenskem kulturnem prazniku povedati kaj izvirnega.
Živimo v obdobju, kjer se skorajda do nas slišijo streli, kjer umirajo mlada življenja, umirajo neizživete mladeniške sanje, na tisoče otrok ostaja brez staršev, kjer starši pokopavajo svoje otroke namesto da bi bilo obratno, kjer se utegne sprtost med sosedoma stopnjevati in pripeljati, bog ne daj, tudi do totalne vojne. Tudi po tokratni vojni bodo zmagovalci postavljali spomenike nasilju in puški, v svoji nadutosti pa žal pozabili na kulturo, knjige, gledališča, glasbo. Poraženci si bodo ponižno lizali rane, kovali načrte za maščevanje in prav tako pozabili na kulturo, knjige, gledališča, glasbo.
Moj odnos do kulture kakor tudi do umetnosti se že lep čas ni spremenil, če se je sploh kdaj. In v tem odnosu mi je bil, je in bo najpomembnejši ČLOVEK, ki je nosilec kulture, a je občasno, žal, tudi nosilec nekulture. Zelo radi poudarjamo onesnaženost okolja, tudi onesnaženost ljubezni do živali; in prav je tako – pri tem pa odrivamo na stran onesnaževanje odnosov med nami. Kultura smo mi vsi! In če v tej kulturi kaj šteje, je to »biti človek«, odgovoren, pokončen, vesten, pošten, vztrajen v dobrem in plemenitem. Kultura je tudi ustvarjanje miru v sebi in okrog sebe, sloge in vzajemnosti ter tudi ponižnosti, ki zna in zmore preseči medsebojne konflikte ter ustvariti dobre medsebojne odnose tako do drugačnih kot tudi do drugače mislečih soljudi.
Si še znamo vzeti čas za prijatelja, za sodelavca? Se še znamo pogovarjati? Poslušati? Predvsem pa slišati? Pozabljamo tudi, da je v zdravem in sproščujočem okolju veselje delovati, da je v takem vzdušju tudi storilnost najboljša.
V očeh kolegov sem veljal za optimista, človeka z dobrimi nameni, občasno tudi za naivneža, kar mi je vedno tudi godilo. Optimist sem bil tudi v svoji lanskoletni poslanici, ko sem napisal: »V prihodnosti bi ob dnevu slovenske kulture na izbrani lokaciji v Prekmurju (najraje seveda v Murski Soboti) z velikim veseljem položil vrtnico ob skulpturo, ki bi bila posvečena Štefanu Kuzmiču«. Ta prihodnost, kot se sliši, postaja vse bližja.
Nekaj zelo osebnega. Sedaj pri odhajanju, ko imaš čas in tudi voljo premišljevati in tudi ocenjevati svoje početje na tej zemlji, ko se vprašaš: »Je to bilo vse …, se že izteka …?« se mi vsiljujejo v ospredje dogodki iz preteklosti, ki so izključno vezani na ljubezen do sočloveka, ko sem naredil nekaj, za kar nisem pričakoval ne hvale, ne plačila, ne aplavza. Te zgodbe me sedaj spremljajo, božajo. To so zgodbe, zaradi katerih bom, vsaj upam, odhajal z nasmehom na ustih tudi brez kakršnega koli upanja, da ta svet ni edini.
Na predvečer kulturnega praznika sem iz vsega srca zaploskal letošnjim Prešernovim nagrajencem, še posebej slikarju Beeru, skladatelju Ivanuši in režiserju Luzarju, saj so več kot samo moji znanci. Beerova slika visi ob Logarjevi, Mesaričevi, Huzjanovi, Galičevi, Gonterjevi sliki v naši dnevni sobi in nam je dnevno na utripu srca; z drugim Prekmurcem Ivanušo sva nekajkrat uspešno sodelovala tako pri filmu kot tudi v teatru; z Luzarjem, ki pa ni Prekmurec, ampak Zasavec, pa sva posnela dva filma in v obeh sem igral glavno vlogo.
Članom PAZU, letošnjim Prešernovim nagrajencem, bodočim nagrajencem ter vsem drugim – prezrtim umetnikom – ČESTITAM OB KULTURNEM PRAZNIKU. Obenem se pa PAZU-jevcem opravičujem, da je moja letošnja poslanica tako zelo osebna.
pom. akad. Evgen Car, upokojeni dramski igralec
V Murski Soboti, 8. 2. 2023