Zaprošen sem bil, da ob dnevu slovenske kulture napišem nekaj stavkov o kulturi.
Pojma kultura in umetnost razumem kot neke vrste čuječnost, čas duše, ko smo lahko najbližje sebi; ko stopimo korak nazaj in pogledamo v svojo notranjost; ko iščemo sebe; ko iščemo sebe v sebi; ko iščemo boga, pisanega z malo ali z veliko začetnico; ko damo dušo na dlan; ko se prepustimo srcu, da nas neovirano vodi; ko se vprašamo kam in če tja, ne vprašamo pa več, zakaj smo šli tja. Ne živimo samo zato, da bi bili zgolj siti in oblečeni.
Tudi brez kulture se da živeti in preživeti, kolikor je pa takšno življenje vredno, je pa drugo vprašanje.
Kultura je v prvi vrsti BITI ČLOVEK in BITI ČLOVEKU ČLOVEK. Biti kulturen, biti kulturen človek pa pomeni:
- gojiti empatijo do vsakega človeka, tudi do vsakega tujca, ne glede na status, spol, vero,…;
- spoštovati drugače misleče, kakor tudi ljudi druge kulture;
- boriti se proti vsakršni vojni, proti vsakršnemu streljanju, bodisi na pravi ali na nasprotni strani;
- boriti se proti umiranju za kakršnokoli stanje, pa naj bo to kapitalizem, komunizem, socializem ali neoliberalizem in
- zavedati se na vsakem koraku, da živimo samo eno življenje.
Pred tridesetimi leti smo se z navdušenjem odločili za kapitalizem. Verjeli smo obljubam, kako bomo naenkrat postali vsi lastniki kapitala in da bomo lahko živeli v blagostanju. Že nekaj časa pa ugotavljamo, da smo žrtve koncepta, ki idealizira samo ekonomsko učinkovitost (dobiček). Kapital je danes vsemogočen, kdor ga ima, se lahko norčuje iz vsega!
Kultura je postala nepomembna in vedno bolj postranska stvar. Naj na tem mestu povem, da podpiram vse slovenske samostojne umetnike s statusom, ki jih je ta »sodobna kuga« najbolj prizadela. Spominja me na nekatere prejšnje čase, ko so umetnike etiketirali: »Najboljši umetnik je reven (lačen) umetnik.« in »Zmatran konj najbolj vleče.«,…
Kadar se sprehajam v soboškem parku in ob spomeniku, ki je posvečen prekmurskemu jeziku, začutim posebno milino. Spomenik je oblikoval prekmurski arhitekt Feri Novak. To je eden od redkih spomenikov, ki časti knjigo, ne pa puške. S ponosom ga pokažem, ko me obišče kakšen znanec.
Nekaj besed bom namenil našemu prelepemu prekmurskemu jeziku, ki me že dlje časa nagovarja. Naši predniki so nam ga zapustili z bogato dediščino. S ponosom so ga govorili. Zaradi ohranitve jezika obstajamo, pisana beseda nas definira. Če ne bi imeli tudi napisane prekmurske besede, bi bilo tako kakor, da bi nas nikoli ne bilo. »Napijsane rejči nas moudre včinijo«, so radi rekli predniki.
Ohranil nas je prav ta prekmurski jezik, naredil nas je prav ta prekmurski jezik, opisale so nas knjige prav v tem prekmurskem jeziku. Temelje temu jeziku, prekmurskemu jeziku, sta postavila Štefan in Mikloš Küzmič. Štefanu Küzmiču velja nameniti velik poklon, saj velja za utemeljitelja prekmurskega jezika in ker je napravil imenitni prevod Svetega pisma v prekmurščino, kar je bilo za tisti čas nekaj nepojmljivega. Seveda zahvala gre tudi tistim, ki so ga več kot tristo let oblikovali, dopolnjevali, razvijali in postavili ob bok drugim slovanskim jezikom. V prihodnosti bi ob dnevu slovenske kulture, na izbrani lokaciji v Prekmurju, z velikim veseljem položil vrtnico ob skulpturo, ki bi bila posvečena Števanu Küzmiču. Akademik in jezikoslovec prof. dr. Marko Jesenšek pravi: »Slovenski knjižni jezik se je razvil iz Trubarjevega osrednjeslovenskega jezika in iz Küzmičevega vzhodnoslovenskega jezika, se pravi iz Trubarjeve kranjščine in Kuzmičeve prekmurščine.« Naj omenim, da so Trubarju v Ljubljani postavili mogočen spomenik.
Moje voščilo ob trideseti obletnici osamosvojitve je sledeče: »Ko iščemo človeka v sebi prisluhnimo velikanu, ki nam je na dosegu roke, na utripu srca. V njegovi Zdravljici je zaobjeto vse: Žive naj vsi narodi … … ne vrag, le sosed bo mejak… in pustimo človeku – človeštvu, vsem narodom na tem modrem planetu dostojno živeti in dostojno odživeti. Vsak od nas ima samo eno življenje.«
Iskrene čestitke ob dnevu slovenske kulture!
pom. akad. Evgen Car, upokojeni dramski igralec
V Murski Soboti, 8. 2. 2022