Dragi PAZU-jevci, lep pozdrav in moje iskrene čestitke ob dnevu kulture. Kultura je izraz za vse vrste umetnosti – ali jo vsaj jaz tako razumem.
Zavedam se, da sem v letih, ko že nekaj časa pripadam preteklosti, in za preteklost je v tem dinamičnem svetu čedalje manj prostora in zanimanja. Ker nisem več toliko vpet v kulturo, nisem prepričan, da sem najbolj primeren za pisanje poslanice. Pa vendar – dejstvo, da še živim in obstajam, me kot dolgoletnega delavca v kulturi ne odvezuje dolžnosti, da o njej napišem nekaj povedi.
Ko je svet poln vojnih žarišč, ko iz dneva v dan umirajo mladi in nedolžni ljudje in ko nas lahko nekdo kar tako, brez razloga, sovraži, pretepe, celo ubije – in pri tem ni pomembno ne, kakšne vere si, ne katere rase, ne kdo si in od kod prihajaš – je težko pisati o kulturi in jo celo slaviti. Kultura je bila po mojem vedenju vedno nosilka ljubezni, medsebojnega razumevanja, odnosov, ustvarjanja, svetlobe, svobode in pozitivizma. V zgodovini je bilo vendar prek kulture, kulturnosti in umetnosti doseženih veliko več zmag kakor v vojnah – le da jih niso nikoli beležili s spomeniki.
Ko zaropota orožje, se umetnost zave svoje nemoči – bolje rečeno, svoje izvršilne nemoči – in se umakne v tišino, v svoj mehurček, bi rekel, v svoj prijaznejši svet, kjer ni sovraštva, pohlepa, ruševin, ubijanja, streljanja, agresije, rasizma in pušk, kjer je človek človeku še človek. Zaveda se, da nihče ni svoboden, dokler nismo svobodni vsi.
Sovražim vse voditelje, na kateri koli strani, ki delajo vojne. Še znatno bolj pa sovražim voditelje, ki vojne spodbujajo in opevajo, a se ne bojujejo.
Moja prošnja ob kulturnem prazniku je kot klic vpijočega v puščavi: nehajte z vojskovanji!
Razen našega sveta obstaja še en svet, ki se prav tako nahaja v tem svetu – to je svet umetnosti. Treba je samo vstopiti vanj. Prisluhniti ji je treba. Umetnina obdaruje naše življenje z nečim posebnim, z nečim, kar nas spreminja, kar nam daje pogum za življenje in zaradi česar življenje ni le črno-belo.
Umetnost je analgetik za dneve, ko smo preveč samoljubni, agresivni in nerazsodni, ko smo v duševni stiski, srčni otopelosti in obupni osamljenosti. Umetnost je začimba, ki daje življenju okus – je ptica, ki se je ne moreš dotakniti, pa vendar obstaja in povezuje svet. Je glas tistih, ki jim ni dovoljeno ali pa ne zmorejo spregovoriti. Nima mej in ne nacionalnosti; seli se iz duše v dušo, iz srca v srce – in verjeti je treba vanjo.
Z vsako mislijo nas opozarja na spoštljivost, na človeka, na narod, na sleherno bit. Izvira v srcu in prek srca oplaja dušo. Ni zasnovana na rušenju in iztrebljanju, temveč na človekovem notranjem svetu, ki gradi, zdravi in ljubi. V človeku ustvari poseben notranji mir. Če je ne bi bilo, bi bil svet osiromašen – milo rečeno – in veliko manj lep. Tako kot je umetnina praznik duha, je tudi sejalec ljubezni, valuta, ki ne izgublja vrednosti. Je edina sila, ki zna odpuščati, in edina stvar, za katero je vredno živeti in tudi kaj tvegati.
Občutek imam – in najraje bi se motil –, da postajata kultura in umetnost tudi v naši domovini iz leta v leto bolj nepomembni, prezrti, obrobni in da je zanju vse manj zanimanja. Pozablja se tudi, da smo do svoje samostojnosti prišli prej s peresom kakor s puško. Naša samostojnost je zrasla iz besede in umestila jo je literatura.
Naš veliki prekmurski prosvetitelj, razsvetljenec in plebanoš Jožef Košič (1788–1867) pravi v svoji gledališču posvečeni pesmi:
»Koga cira v srci žalost,
eti pa se razvedri,
gledališka igra radost
v staron dedi prebidi«.
Mene je šestdeset in še kakšno leto zraven v polnosti osrečevalo gledališče, gledališka igra, sedaj pa me že nekaj časa veliko bolj osrečuje in umirja tišina. V tem razburkanem svetu je miru iz leta v leto manj. Najraje se umaknem v okolje svoje mladosti, v mirno zavetje svoje duše. Tam je prostor za pomlajevanje srca. Tam sem najbolj v ravnovesju s seboj. Tam dam prosto pot duši, besedo srcu in pozabim na razum. To je dežela brez odmevov – tam tudi nihče ne vrača klicev. Ta neodzivna in prostrana nižina je čudovita, kot je čudovito strmeti vanjo. Tam narava umiri dušo, tam vidim, kako se vse lahko postavi na svoje mesto, in se zavem, kako majhne so lahko težave.
Ko bom čisto obnemogel in tega svojega tihega raja ne bom mogel več obiskovati, bom z rosnimi očmi sanjal o čudovitih prostranih žitnih poljih v poletnih dneh, o jesenskem nabiranju grozdja, o čudovitih koncertih, ki se ob vrenju mošta slišijo iz vinskih kleti, pozimi o prasketanju žarečih gašperčkov v kleteh in prisrčnem nazdravljanju z najbolj okusnim mamilom od vseh mamil. In ne nazadnje o ljudeh – sicer z leti z brazgotinami na rahlo ogorelih obrazih, a s srcem in dušo, ki sta ostala gladka in brez brazgotin. Lepota človeka je vendar v svetlobi srca.
Zaključil bom to poslanico (ne vem zanesljivo, ali je to res poslanica ali zgolj pogovor s samim seboj) z rahlim optimizmom, kot se za umetnika tudi spodobi:
»Četudi ni več toliko rož,
in tudi ne razkošja v travi,
ne sejalcev ljubezni,
svetlobe v dušah in srcih,
tudi ne prešernega smeha v ljudeh.
Ja, tudi to bom zapisal, čeprav s tresočo roko:
ko je človek človeku skorajda že divjačina,
moramo najti moč v tistem, kar je še lepega ostalo«.
Čestitam ob dnevu kulture in kljub ne preveč kulturnim časom, ki jih živimo, sem ponosen, da ga imamo in da ga vsaj praznujemo.
Vaš pom. akad. Evgen Car, upokojeni dramski igralec
V Ljubljani, 8. februar 2026