Leto je naokoli in Slovenci spet praznujemo kulturo. Letos obeležujemo tudi stoletnico priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Želimo si, da bo obeleževanje hkrati tudi praznovanje in to na obeh bregovih Mure – na večjem, ki sega vse do morja, in manjšem, ki je poln robov – posebnosti, tudi takih, ki zaznamujejo vsako obmejno pokrajino.
Priključitev Prekmurja k matični domovini naj ne bi pomenila zgolj tega, da je matica pridobila neko področje z ljudmi s posebnimi običaji, ki »čudno« govorijo, dobro jedo in kuhajo, so družabni in živijo v neokrnjeni naravi, primerni za preživljanje mirnih koncev tedna.
Prekmurci se tudi nismo pridružili »požrešnim izkoriščevalcem«, ki naj bi bili krivi za vse naše tegobe. Ideja priključitve je veliko močnejša. V kulturnem smislu je matica pridobila svet, ki se je zmogel kulturno uveljavljati, čeprav ločen od matice, tudi negovati svoj jezik kljub vsem omejevanjem. Smisel priključitve naj ne bi bila nova razhajanja in ekskluzivnosti, temveč večja skrb za vso paleto kulturnih razlik, ki so bistvo kulture in umetnosti. Moč je v odprtosti, zmožnosti soočanja in uveljavljanja, ne pa zgolj v obrambi ustaljenega kot edinem odnosu do sveta.
Tako kot znanosti tudi umetnosti ne moremo razvijati zgolj z dediščino. Dediščina je temelj, ki je zgrajen iz dolgotrajnega procesa sprejemanja nečesa, kar je nekoč bilo inovacija. Znanost in umetnost ne moreta obstati zgolj na temelju, saj bi tako postali zgolj »muzej«. Živita skozi inovacije in nenehno iznajdevanje novih rešitev, načinov in zastavljanje vprašanj. Tudi neprijetnih, tudi tistih, ki preizprašujejo tradicijo in se ne skladajo s predstavami večine. Tudi zato je umetnost nemalokrat odrinjena na rob. Ampak vse to preizpraševanje je predpogoj za razvoj.
Prekmurje ima v kulturi trdne temelje, v umetnosti pa tudi tokove in avtorje, ki zaznamujejo naš čas in odpirajo vrata prihodnosti doma, čez Muro in po svetu. Malo jih je, tako kot je malo vseh drugih izjemnih ljudi, ki z vrhunskimi dosežki ustvarjajo za prihodnost.
Tako je tudi v znanosti in gospodarstvu. Zato je toliko bolj pomembno, da tradicija ne postane orodje omejevanja duha, temveč vir samozavesti, ki nam daje toliko trdnosti, da zmoremo biti odprti v širino sedanjosti in prihodnosti.
Kultura in umetnost ne moreta biti branik zapiranja pred svetom in zapiranja v ozek krog rojenih v neko skupnost. To, da se rodiš v neko skupnost, je zgolj naključje, ne pa zasluga. Zasluga v kulturi in umetnosti pa je, da se zmoreš odpreti svetu in na temelju tradicij, kulture in umetnosti rodnega okolja obogatiti ta svet z lastno drugačnostjo. Torej, identiteta ne more biti nekaj, kar služi za ločevanje, temveč mora biti točka spoznavanja, želje po komuniciranju in razumevanju ter spoštovanju razlik. Te omogočajo resnični dialog, če jih le negujemo in uveljavljamo. Če jih ne, dobimo namesto tega konflikt, ki vodi do vkopavanja pozicij, postavljanja zidov, risanja meja. Dobimo vojne, ki se pogosto začenjajo z izključevanjem in zapiranjem v ekskluzivne skupine, norost, ki okuži cele skupnosti.
Vse, kar ustvarimo, deluje dobro le kot zaokrožena celota. Če so robovi neurejeni, nedodelani, ali zanemarjeni, je kljub imenitnemu jedru podoba celote razcapana. Kot pri izdelku ali državi. To Prekmurci, ki živimo na robu države, dobro vemo, ker smo imeli tovarno, tradicijo, ki je s svojim kreativnim potencialom in kvaliteto izdelave oblačil zaznamovala vsakdan, sodobnost in veljavo marsikaterega Slovenca.
Naj bo praznovanje stoletnice priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom priložnost, da (za)objamemo celoto. Tudi z robovi. Vsemi robovi.
Za umetniški razred PAZU,
pom. akad. Matjaž Farič
Murska Sobota, 7. februar 2019