Drage članice in člani,

Sporočam vam žalostno vest, da je umrl naš član, akademski slikar pom. akad. Franc Mesarič, eden naših najbolj prodornih in uveljavljenih slikarjev.
Dragega pokojnika bomo ohranili v trajnem spominu.

pom. akad. dr. Mitja Slavinec, predsednik PAZU

Preminulemu kolegu pom. akad. Francu Mesariču v slovo, objavljamo odlomek iz knjige pom. akad. Evgena Cara, “Moja zgodba”:

Umetnina je čudežno duhovno zdravilo

Slika in slikarstvo sta se mi zdela že od otroštva nekaj veličastnega, že od takrat, ko sem kot otrok v soseščini pri Szeredijevih videval na skoraj celotni steni nad starinskim kavčem veličastno Munkacsyjevo sliko, za katero je stari Szeredi plačal pol bika, kot se je rado govorilo po vasi. Munkacsyjevo sliko sem si rad ogledoval, pa ne zaradi njene umetniške vrednosti, ki bi me tako fascinirala, pač pa bolj zaradi njene razvpitosti v vasi. Slikarstvo sem posebej cenil tudi zaradi deda, ki je rad pripovedoval, kar sem že omenil, da je nosil v cerkev slikarju Pandurju po deset kokošjih jajc in pint vina. »Jajčni beljak za v barvo, da se bo freska dobro prijela, rumenjak slikarju v ponev, da mu zaradi lakote ne bo krulilo v želodcu, in pint vina za inšpiracijo.« Nekaj časa sem celo mislil, da je inšpiracija, kakor se je pri nas reklo inspiraciji, neka posebna, specifična slikarska barva.

Eno svojih večjih ali kar največjih slikarskih razkritij sem doživel v Ljubljani na razstavi rojaka, akademskega slikarja Franca Mesariča v ljubljanski mestni galeriji. Že dolgo me ni kakšen umetnik tako vznemiril, kakor me je on s svojimi nadrealističnimi slikami. Bila je sobota, zadnji dan razstave. V galeriji ni bilo razen blagajničarke pri vhodu žive duše – lahko bi rekel –, da je bila zagrobna tišina. Stal sem sredi velike hale kot okamenel, obdan okoli in okoli z gromozanskimi Mesaričevimi nadrealističnimi oljnimi platni, na katerih so bili na eni strani upodobljeni resni, v daljavo zroči utapljajoči kopalci v velikanskem oceanu, na drugi strani pa  so za velikimi rešetkami kot zaporniki skakali človeški velikani na gromozanskih trampolinih. Potegnili so me medse, popolnoma sem »noter padu« – bi lahko rekel –, zajel me je val toplote, kocine so se mi dvigovale, potil sem se, solze so mi silile v oči, čutil sem vse močnejši utrip srca, hitreje sem dihal in občutil mravljince na koži. Občutek je bil – milo rečeno – fenomenalen. Mislil sem si, da je to to; da je to prava umetnost; da se ustvarja zato, da bi pozabili na smrt, da bi jo prekosili, da bi jo prelisičili. To je ta neulovljiva poglobljena lepota, ki je ne znaš opisati in ko ostaneš nem, brez besed, se samo prepustiš in se čudiš.

Ostal sem dolgo, zelo dolgo v prostoru in se prepustil, da so mi motivi na slikah, barve in izrazi osebkov na ogromnih platnih polnili dušo. Tam sem bil najbrž že veliko časa, ko sem zaslišal šepetajoč glas blagajničarke za svojim hrbtom: »Gospod, žal zapiramo.« Pohitel sem do svojega avtomobila, da ja ne bi koga srečal in da bi se ta vtis čim globlje vtisnil vame in bi ga še dolgo nosil v sebi, kakor že dolgo nosim v sebi Severjevega Kralja Leara, Skrbinškovega Oppenheimerja, Počkajevo Virginijo Woolf, Tovornikovega Krefla, Bibičevega Maraja, Šugmanovega Namišljenega bolnika, Samoborjevega Tartiffa, Darvasov Dnevnik norca, Pucovega Peera Ginta, predstavo Nevihta MGL, roman Elia Kazana Odnosi, Ferija Lainščka Ločil bom peno od valov in seveda še in še …