Prekmurci smo kljub močnim vplivom madžarizacije ohranili prekmurski jezik in slovensko narodno identiteto in se pred sto leti končno združili z matičnim narodom. Slovenci smo pred slabimi tremi desetletji uresničili in udejanjili tisočletne sanje mnogih generacij in končno zaživeli v samostojni in suvereni državi slovenskega naroda. Številni rodovi naših očetov, dedov, pradedov in še mnogih pred njimi so vzdržali s slovensko kulturno zavestjo in številni umetniški ustvarjalci so prispevali v narodovo zakladnico neprecenljivo bogastvo, brez katerega take zavesti ne bi bilo mogoče vzdrževati. Imeli smo torej navdih, znanje, pogum in kolektivno moč, da smo dosegli nekaj, kar še danes mnogo večjim evropskim narodom ni dosegljivo. Slovenska država je z uveljavitvijo nacionalne kulture kot državotvornega dejavnika nekaterim narodom v Evropski skupnosti postala vzorec in vzor, zato se ob letošnjem kulturnem prazniku zopet upravičeno sprašujemo, ali se tega dovolj zavedamo.

Žal iz dneva v dan ugotavljamo, da tu in zdaj naš skupni odnos do kulture in umetnosti še zdaleč ni takšen, kot bi glede na prej povedano pričakovali. Takoj po slovenski osamosvojitvi smo bili namreč skupaj prepričani, da smo si ustvarili državo, ki bo sama znala najbolje poskrbeti za vse tisto, iz česar se je rodila in na čemer se pravzaprav edino lahko ohranja.  Zdi se celo, da naši voditelji, politiki in drugi vplivneži kulture in umetnosti niti več ne prepoznavajo kot družbeno vrednoto in je ne obravnavajo kot skupno dobro. Umetnost pa je še sploh izrinjena iz javnega interesa in bi jo najraje kar povsem prepustili trgu. Naša kulturna politika je tako postala področje, na katerem nam je v času slovenske samostojnosti najbolj spodletelo. Znašli smo se v paradoksu, ki je bil ob vsem povedanem še najmanj pričakovan.

Zdi se, da ravno zaradi tega nikakor ne najdemo odgovorov na številne trende, ki jih prinaša globalizacija, in zato tudi ne znamo zaustaviti procesov, v katerih naš materni jezik izgublja veljavo, naš skupni etos pa se mehča in utaplja. Kaj vse nas zaradi tega v prihodnosti lahko doleti, si lahko že danes ogledamo na fraktalnem vzorcu v naši neposredni bližini. Na ozemlju današnjega Slovenskega Porabja, ki je pred sto leti dokončno pripadlo Madžarski, namreč lahko že ta čas praktično v živo spremljamo smrt nekega jezika in vsega tistega, kar je s tem povezano. Vrstniki naših otrok in vnukov se tam v maternem jeziku le še smejejo in jokajo. O prihodnosti namreč sanjajo v madžarščini, o bogastvu v nemščini, o uspehu v angleščini, slovenščina pa je za njih praktično le še izbirni predmet, ki ga žal komaj kak izbere. V tem šolskem letu ga je na gimnaziji in srednji strokovni šoli v Monoštru izbralo 12 dijakov. Ti se tako pet ur na teden učijo slovensko. In to je vse. Oziroma je ravno tisto, kar nam razkriva dejansko stanje in pokaže, kaj se lahko v določenih nepremišljenih in pasivnih okoliščinah z neko skupnostjo zgodi v enem samem stoletju.

Naš odnos do lastne kulture in umetnosti je v današnjem času vse prepogosto brezbrižen ali celo slabšalen. Vendar poniževali, zaničevali in teptali jo bomo lahko le dotlej, dokler ne bomo končno sprevideli in dojeli, da smo s tem v resnici poniževali, zaničevali in teptali svoj lasten nacionalni in duhovni obraz ter si ogrozili skupen obstoj. Potem bodo nekateri sicer spet politično sprenevedavo jokali, drugi se nam bodo politično sprenevedavo smejali, za rešitev pa bo že zdavnaj prepozno. Zato člani umetniškega razreda Pomurske akademske znanstvene unije ob letošnjem slovenskem kulturnem prazniku zavračamo vsak tak sprenevedavi in neodgovorni odnos do nas samih kot tudi do prednikov in zanamcev ter pozivamo k skupnemu samopremisleku. Zavzemamo se za aktiven in angažiran odnos do problematike ter takojšnje iskanje ustreznih rešitev na vseh ravneh.

pom. akad. Feri Lainšček

pom. akad. Vlado Žabot